ZGODOVINA PASME

Sovjetska zveza je bila med drugo svetovno vojno prva na svetu, ki je uporabljala pse v vojaške namene. Nova oblika uporabe psov za iskanje min in nošenje hrane se je resnično izkazala. Psi so pomagali očistiti 303 velika mesta, polna min: Pskov, Smolensk, Livov, Minsk, Kijev, Stalingrad, Odeso, Prago ter druga mesta.

Odločitev o uporabi delovnih psov v vojaške namene je bila prvič sprejeta leta 1942. V vseh regijah so bile v Rdeči vojski razvrščene lokalne kinološke šole, ki so usposabljale častnike. V Moskvi sta bili nameščeni tako Glavna kinološka šola vojaških in delovnih psov kot tudi znanstveni laboratorij.

Druga svetovna vojna je bila končana. Ljudje so se vrnili domov k mirnemu življenju, a izgube so bile ogromne. Sovjetska zveza je zaradi pustošenja vojne ostala brez službenih pasem, uporabnih za vojsko in policijo. Potrebovali so velike, močne, nezahtevne pse ravnotežnega značaja, učljive, zmožne dela v različnih klimatskih pogojih ter zdravstveno odporne. Te zahteve je vodja KGB-jevske službe Berija predstavil sovjetskim vojaškim kinologom. 

Pod vodstvom polkovnika G. Medvedeva, kinologa Glavne vojaške šole delovnih psov (Rdeča zvezda), so začeli z rejo novih psov, sposobnih varovanja.

Z uporabo nekaterih psov so ustvarili nove pasemske skupine, kot so moskovski potapljač, moskovska doga in moskovski čuvaj.

Križanje velikega šnavcerja in airedalskega terierja, velikega šnavcerja in rottweilerja ter velikega šnavcerja in novofundlandca se je izkazalo za uspešno, saj so nastali dobri psi črne barve, z odporno dlako. Združili so jih v eno skupino z imenom ČRNI TERIERJI.

Delo s to skupino psov se je izkazalo za najbolj produktivno, zato so kinologi Rdeče zvezde nadaljevali z razvijanjem pasme.

Prvi standard črnega terierja, objavljen v ''Pravilih in pogojih za šolanje in uporabo vojaških psov'' leta 1958, je kinologom dal pobudo za združitev.

S pomočjo ustanoviteljev črnega terierja A. Mazoverja in V. Sheinina, so bili najboljši psi za paritev temeljito izbrani  že med mladiči ter kasneje na razstavah. Pri vzreji so sodelovali biologi in genetiki. Delo na vzrejni skupini je postalo še trše in odločnejše. Tako so črni terierji postali bolj enotni in delovne kvalitete bolj izpopolnjene.

Postopno so se razširili po Sovjetski Zvezi. Med prvimi v tujini so bili na Finskem, nato so se širili po socialističnem vzhodnem bloku na Poljskem, Čehoslovaškem in v Vzhodni Nemčiji.

Črni terier je bil kot pasemska skupina s skupnimi lastnosti v FCI prvič zabeležen leta 1968. Leta 1969 je bilo v Leningradu 42 črnih ruskih terierjev. Prav tam so leta 1970 prvič objavili shemo striženja , ki z manjšimi popravki velja še sedaj. Kot pasma je priznan od leta 1981. Prvi standard pasme je bil sprejet 13. maja 1981 od USSR Ministrstva za kmetijstvo.

Leta 1984 so v Mednarodni skupščini v Mehiki pasmo priznali v FCI (standard št. 327) kot ČRNI TERIER. Uporablja se tudi ime črni ruski terier. Pasma je začela sodelovati na Mednarodnih razstavah in v Brnu (1994) prevzela številna nagradna mesta ter dobila šampionske naslove.

Ruska federacija je leta 1996 in nato 1998 sprejela novo različico standarda črnega ruskega terierja, ki bolj ustreza njegovemu sodobnemu tipu.

Delo na izboljšanju pasme še ni končano, na spletu pa je že objavljen nov projekt standarda od leta 2005, vendar že sedaj ta veliki, uspešni črni pes samozavestno prevzema mesta v mednarodnem prostoru. Še posebno zanimanje prejema od ruskih in tujih kinologov.

 

Design and xHTML/CSS by Nik Šuler
Copyright BELLA FANTASIA